Velikokrat, ko sedim z ženskami na kavi ali na sestanku, opazim isto stvar. Govorijo o tem, kaj vse delajo, koliko truda vlagajo v svoje projekte, kako pomagajo drugim. Ko pa jih vprašam, kaj so dosegle, se nasmehnejo in rečejo: “Ah, to ni nič posebnega.” In tam se vse ustavi.

Sindrom premajhnosti

To, kar opažam, ni naključje. Psihologi temu pravijo sindrom premajhnosti. Ženske pogosto mislimo, da nismo dovolj, da bi bile pohvale res naše, da smo do uspeha prišle po sreči ali zaradi drugih. Raziskave kažejo, da se ženske veliko pogosteje kot moški podcenjujemo. Namesto da bi dosežke pripisale svojemu znanju in delu, jih razložimo z zunanjimi dejavniki.

Ko delamo to, si same režejo krila. In to ni le osebna zgodba, temveč družbeni vzorec, ki se prenaša naprej.